18. 8. 1955, opalograf, dim.: 35,5 x 38 cm
“Gradnja paviljona sodi prav med zadnja Plečnikova dela, čeprav v določenem pogledu združuje njegove celotne umetniške ideale. Načrtoval je okrogel antični tolos, katerega stebri bi se menjavali z antropomorfnimi kariatidami. Vrh bi kronal vzpenjajoči se konj. Šlo naj bi torej za pravi antični ikonografski arzenal. Zataknilo pa se je pri iskanju kiparjev. Po mavčnem modelu je Plečnik spoznal, da ne bo dobil umetnika, ki bi bil sposoben antične stilizacije, kakršno je želel in jo je tudi sam nekdaj dokazal pri modeliranju kipov za dunajski vodnjak Karla Boromejskega. Jakob Savinšek je bil tedaj nedvomno eden vodilnih slovenskih kiparjev, vendar daleč od Plečnikovih klasičnih estetskih predstav. Zato je po nekaj poskusih zamenjave kariatid z ornamentalnimi stebri, v celoti spremenil zamisel in znotraj kamnitega zunanjega plašča postavil še notranjega iz lesenih stebrov na podstavkih, ki bi nosili nekoliko višjo in ožjo strešno ploščo. Tempelj v templju je bila stara arhitekturna pa tudi Plečnikova priljubljena tema. Dvojnost je podčrtal tudi s tem, ko je strešno ploščo z vmesnimi konzolami dvignil nad zunanji kamniti obroč.” Vir: Damjan Prelovšek: Poslednja Plečnikova mojstrovina, v: https://outsider.si/poslednja-plecnikova-mojstrovina/.